Takle mamo

Na morju v kampu človek spozna takšne in drugačne ljudi. Za sosede smo imeli zakonski par z dvema otrokoma. Otroka sta se med sabo in s starši pogovarjala v zborni Slovenščini. Groza, vsaj meni. Vsakič, ko sta s kolesom pridirkala na cesto pa seveda nista pogledala ne na levo in ne na desno. Ni mi bilo jasno, kako se lahko zdi človeku bolj pomembno to, da naučiš otroka govoriti zborno knjižno, ne pa da je potrebno pogledat levo in desno preden zapelješ na cesto. No spil sem tisto pivo v senci in pozabil na njih.

Kak dan pred odhodom domov se spravim napolnit štiri tiste petlitrske kantice od vode, da se bo segrela do večera, ko bomo umivali otroke. Postavim kante na pult in predno začnem točit vodo pride ta mama in odpre pri treh lijakih vodo in čaka mulca. potem jima reče: “otroka pokrtačimo si zobe, voda že teče”…mene je kar dvignilo. Naj povem, da so tri pipe tekle na vso moč med tem, ko so si oni krtačili zobe. Meni se je iz ene pipe med tem natočilo 20 litrov vode, s tem, da sem še kanistre menjal vmes. Iz njihovih treh pip se je zlilo 60 litrov vode in med tem, ko sem šel odtočit zagotovo še 40…groza. Sto litrov vode, da si umijeta zobe dva mulca in njuna mama. Sto litrov in to na Kornatih, kjer je ni v izobilju. Za to, da si dva mulca umijeta zobe se porabi kvečjemu pol litra vode in ajde, še pol za mamo, ki ima večja usta. To je vse skupaj liter, pa še to je veliko. Naj povem, da sva midva umila oba otroka z eno petlitrsko kantico, če smo pa prali glavo sta šle pa dve.

Ampak važno je, da je njuna mama visoko izobražena in na nas navadne smrtnike gleda zviška. Svojih otrok pa ne nauči osnovnih stvari, ki so jasne vsakemu normalnemu človeku neglede na izobrazbo in stan.

Pa smo nazaj izpod borovcev. V službi se še priklapljam nazaj, pa mi po 14 dneh dalmatinskega duha ne uspeva ravno najbolj. Letos smo imeli pa res dopust v pravem pomenu besede. Preživeli smo ga v prikolici, ki je last moje tete in njenega Zvoneta na Murtru v kampu Slanica. Bilo je ravno prav. Deset dni filanja baterij in 4 dni moške pomorske fešte. Travarica je zakon

Malega sem po težkih mukah nekako spravil v vodo že tretji dan, potem pa seveda ni hotel ven…standart in še en dokaz, da se je vrgel po meni. Hvala bogu, da se še spomnim svojih strahov in tegob in da natanko vem, kaj se mu podi po glavi. Tamala je pa dokončno shodila na tistih kamnitih tleh pod borovci. No zdaj smo doma in spet sanjamo o tistih koncih pod borovci. Drugo leto spet pridemo.

Sem pa uspel spoznat fascinantnega tipa, ki mu sam pravim podalmatinjeni Slovenec. Žena je šivilja in šiva cele dneve, on pa v kampu v prikolici izigrava dalmatinca od marca do decembra. Malo pomaga ribičem, malo domačinom, večino časa je pa lepo priklopljen na travarico. Faj ne, sem ženi rekel, da sem takoj za takšno ureditev

Danes mineva leto in deseti dan od moje zadnje objave na blogu. Leto se obrne kot bi rekel keks.

Naša mala družinica kmalu ne bo več potrebovala vozička, saj mala neutrudno raca naokoli v tisti luškani oblekci izpod katere gledata dva zobotrebčka obuta v lušne roza čeveljčke. Zanimivo je, kako na hitro mi je rozasta in punčkasta barva postala všeč. Naša mala madam jo nosi zelo dobro, pa tudi mamica z njo ne pretirava preveč. Naš mali mož je pa že pravi mali mož z vsemi vprašanji in dejanji vred. Moja mati pravijo, da je popolna kopija svojega očita. Ob teh besedah in dejstvu, da je to res, se mi včasih zarosi oko od ponosa, včasih pa od misli na to, kaj vse me še čaka. Sam sem bil namreč precej naporen otrok, da o najstniških letih ne govorim.

Moja žena kar žari od lepote, v njenih očeh pa lesketa ljubezen. Kako zelo ji pristoji vloga mamice se najbrš niti ne zaveda. Sam sem se tega zavedel že nekje na začetku najine poti, pa zdaj vidim, da se takrat nisem niti malo motil. Vsako jutro, ko vstanem iz postelje med tem ko moja žena še sladko spi mi srce zaigra od neizmerne ljubezni, ki jo čutim do nje. Hvala ti, ženka moja, za to ker si in ker me prenašaš z vsemi mojimi muhami vred.

Ob vsem zgoraj napisanem se zdijo vsakomesečne težave s položnicami in drobižem ki ostane na računu res prava malenkost. Ravno včeraj sva se z ženo spraševala, če bi kaj pomagalo, da bi se začela prodajati kar na tromostovju, vsak na svojem koncu mosta. Ampak bo že, če bomo zdravi in če se bomo imeli radi bomo premagali vse težave. Včasih se vprašam in občudujem ljudi, ki jim uspe zvoziti s pol manjšimi dohodki kot jih imamo mi. Euro nam res ni prinesel nič dobrega. Saj postranskega zaslužka bi bilo dovolj, samo v tem primeru bi hodil domov vsak dan ob mraku, otroke bi videl pa le v nedeljo. Tega pa noben zaslužek ni vreden, vsaj po mojem ne. No še tri tedne pa gremo na morje, komaj čakam, da se počim pod borovce in si odprem eno mrzlo pivo.

 LP L

Veliko RRjevk že mesec dni pričakuje porodno zgodbo podobno nabito s čustvi, kot je bila pri rojstvu sina Blaža:

http://www.ringaraja.net/ClanekPodrobno.asp?p_id=2&id=94&kat=16&podkat=

Že mesec dni premišljujem, kaj naj sploh napišem, ker v bistvu ni bilo takšnih pričakovanj kot prvič, Anja je bila pa zunaj po dobri uri porodne sobe, zato sem se odločil, da zadevo predstavim malo širše ter malo opišem kako je vse skupaj doživljal in sprejel Blaž.

Mali je pomojem približno vedel kaj ga čaka, ker je dobil štiri mesece prej bratranca, zato sva mu z ženo le rekla, da ima tudi mamica dojenčka v trebuščku. Dva meseca pred porodom sva ga imela namen selit v drugo sobo, ker je bila njegova pripravljena za dojenčka. Malo me je skrbelo kako bo šlo, pa je šlo presenetljivo dobro. Naredil sem mu posteljo in to tavelko, sobo pa prebarval v nešteto barv, podobno kot je bila dojenčkova soba. Mali je med štrihanjem kukal v sobo in vpil po hodniku :” Mami, pisana bo, pisana bo…”. Tistega večera, ko sem v delavnici končal posteljo (takšno lepo z dvema predaloma spodaj) in se jo spravil sestavljat je bil Blaž že v pižami. Takoj je priletel pomagat in ko smo prinesli še jogi ni hotel dol. Komaj sva ga prepričala, da bo selitev naslednji dan. Ob enajstih dopoldne naslednjega dne je napokal Nodija, kresničko in ostal živalski vrt, pa so šli spat v tavelko posteljo. Tako srečnih otroških oči še nisem videl. Tako je tistega dne postala selitev, za katero sem se malo bal, da ne bo v redu,  velik plus, ki ga je malemu prinesel dojenček.

Tako so nam minevali dnevi, ženin trebušček se je spreminjal v velik trebuh in nezadržno se je bližal dan D. Malemu sva lepo razložila, da bosta šla oči pa mami v porodnišnico, kjer bo dojenček prišel ven, on bo pa počakal pri mami. Dan D je prišel nepričakovano. Bil je miren nedeljski večer, 4 dni pred rokom. Utrujen od betonaže temelja (o tem kdaj drugič) in kopanja malega sem se usedel za računalnik, nakar pride moja ženka in mi reče: “Dragi možek obveščam te….” v tem trenutku sem mislil, da me obvešča, da gre spat….”obveščam te, da gremo rodit, voda je odtekla” V tem trenutku me je totalno zmedla. Tako zmeden in zmešan še nisem bil v življenju. Tisti dan oziroma večer si kaj takega niti v sanjah nebi predstavljal, ker sem bil cel čas pripravljen na nočno uzbuno. Nekako sem se sestavil skupaj, šel zbudit taščo, ji porinil babyfon v roke in gasa v porodnišnico. Med vožnjo ni bilo nobenega adrenalina kot prvič….zanimivo, ko veš, kaj te čaka, nisi živčen…vsaj zame to velja.

V porodnišnico sva prispela nekje ob pol polnoči. Ko sem parkiral avto si niti v sanjah nebi predstavljal, da bom že čez dobre 4 ure spet sedel v avtu. Vse je šlo s svetlobno hitrostjo. Nekje ko so se začeli malo močnejši popadki je naenkrat babica odklopila aparate, rekla ženi, zdaj bomo pa rodil…”a že” mi je spreletelo skozi možgane, še par popadkov in naša punca je bila zunaj. Ko jo je babica zagledala je letela po glavnik, ker se je mala rodila z veliko količino precej dolgih las, kot njena mamica. Rodila se je ob 1.51, slabe štriri ure po tistem, ko je odtekla voda. Mali je rabil od te točke 13 ur. Malo smo se še pocrkljali, da sta minili tisti dve uri, ko mora biti porodnica v porodnem bloku, poslovil sem se od naših punc in odšel domov vesel, da bom lahko sam sporočil Blažu veselo novico.

Doma sem ugotovil, da se mi enourni spanec ne izplača, zato sem si skuhal pošteno skodelico kave in si jo skupaj s cigaro privoščil na balkonu. To je morebitnim mimoidočim ob petih zjutraj gotovo zgledalo precej čudno. Šele v tistem trenutku, ko sem sedel na balkonu me je spreletel tisti čarobni občutek…na svet je prišlo čudovido bitje, moje bitje…Anja…Blaževa sestrica. Po nekajdesetminutnem meditiranju sem sprintal dve slikici z namenom, da ju pokažem Blažu, ko se bo zbudil. Ni mi bilo treba dolgo čakati na glasne klice iz otroške sobe…očiii, očiii. Kar odneslo me je tja s slikicami vred. Blažu sem povedal, da sva šla z mamico ponoči v bolnico in da je dobil sestrico Anjo. Ko sem mu dal v roke slike, se je zgodilo nekaj, kar ne bom pozabil nikoli v življenju. Mali je prijel obe sliki, si ju pritisnil na prsi in nežno rekel…Anja, moja sestrica…sanjsko pravljični občutki. Mati so rekli, da je v varstvu še cel dan prevažal slike na prikolici traktorja in govoril: Anjo peljem, mojo sestrico.

Naslednji dnevi so minili prijetnem kaosu miljontih opravkov. Dnevi so bili prepolni, čeprav sem po izkušnjah izpred dveh let raje vzel kar cel teden dopusta. Dan pred predvidenim prihodom ženskega dela družine domov sva šla z Blažem skupaj v porodnišnico. Malo me je skrbelo, da bo mali škratek ljubosumen in bo vse skupaj preveč za komaj dveletno glavico. Blaž je presenetljivo mamico le kušnil, potem se pa posvetil sestrici. Popolna zmaga. Naslednji dan sem dami pripeljal domov. Od takrat je že več kot mesec dni. Imamo se super.

LP

Me je spomnila ena simpatična RRjevka, da že dolgo nisem nič napisal sem gor. Dejstvo je, da mi primankuje idej. Vreme je nikakvo, v službi se nič ne dogaja, ker smo v nekakšnem čudnem lerlaufu. Še na cesti me noben ne razkuri. To zadnje je, če vprašate mojo predrago ženko, skoraj nemogoč dogodek, ampak resničen :). No ko takole razmišljam, kaj bi blo vredno mojega pisanja, se spomnim na solze, ki sem jih točil ob smejanju Zrnecovim umotvorom.

No na letošnje Viktorje sem res čakal od trenutka, ko sem slišal, da jih bo vodil Jure Zrnec. To srečanje slovenske jare gospode na kvazirdeči preprogi je resnično vredno ogleda izključno zaradi odličnega voditelja. Jure je za moje pojme eden najboljših slovenskih igralcev vseh časov. Nad druge ga povzdigne dejstvo, da je multitalent. Tip odlično poje, pleše, imitira, skratka počne vse, kar se lahko človek spomni in še več.

Pa pustimo za trenutek Jureta ob strani, pa si poglejmo najprej čudne dame s Pop TV. Kar tekmovale so, katera bo imela večjo vrečo na sebi, hkrati so si pa dovolile komentirat obleke drugih udeležencev. Za bruhat res, ene res ne vedo, kaj bi še navlekle nase. Drage dame, lohk navlečete nase nevem kakšno kreacijo, pa bo zaman, če je ne boste znale nosit. Za zgled si vzemite Anjo Tomažin, ki elegantno nosi svoje nosečniške kilograme in zgleda naravnost fantastično. Pa sploh ni važno kaj ma na sebi. Taja Zuccato zgleda proti njej ko ena poceni lutka v vreči za krompir. Kapo dol pred takšnimi ženskami kot je Anja.

Jonasa smo razumeli le blogerji, ostali so samo čukasto gledali, Špelca s Hita je bila še lepša kot v etru, Lado Bizovičar za moj okus najbolj zoprn človek kar sem jih videl, pa vseeno vsa čast, da je znal s svojim čudnim stilom pritegniti staro in mlado, definitivno zasluženi nagradi. Potem je tu nad vsemi Siddharta, ki v slovenskem prostoru res nima konkurence ne v glasbi kot tudi ne v karizmi, ki jo izžareva. Odličen nastop s skupino Dan D, za tole je blo potrebno kar nekaj uigravanja. Najbolj neumen viktor je bil podeljen za posebne dosežke Pop TVju in RTVju za prenose tekem svetovnega prvenstva. Res poseben dosežek, komentatorji so uspeli zamoriti tričetrt tekem.

Podeljevalci so poskušali biti duhoviti, enim je uspevalo, drugim ne, vsi skupaj so pa itak potonili v ozadje ob odličnem humorju voditelja. Nina Osenar je bila odlično oblečena, napol naga, pa še vedno elegantna. Za znano slovensko morilko solate mi pa pač ni jasno, zakaj se je oblekla v čarovnico,čeprav ji ta oprava zelo pristoji.

Za konec pa samo še to, Zrnec je car, drugega se ne da povedat.

Preden začnem, moram najprej povedat, da tudi sam nisem čisto vzoren voznik, samo obstajajo pa določena pravila, preko katerih nikoli noben voznik nebi smel in zadnje čase opažam, da se teh osnovnih pravil drži bore malo ljudi.

Prva stvar je vožnja pod vplivom alkohola. v Sloveniji je še vedno splošno prepričanje, da vožnja pod vplivom alkohola sploh ni nič takšnega. Največ, kar se ti lahko zgodi je, da te ustavi tečni policaj in napihaš. Če imaš srečo manj, če je nimaš več. Dostikrat, ko odklonim pivo rekoč, da vozim slišim, saj danes ni policajev. Res jih ni, so pa na cesti drugi udeleženci v prometu, ki jih lahko močno ogrožam z vožnjo pod vplivom alkohola. Točno nasproti nas je lokal. Vsak petek in soboto so tam hude fešte, parkirišče polno avtomobilov. Zjutraj ni tam niti enega avta. Vsi se pijani peljejo domov, poleg tega pa vsak spelje, kot da je Šumaher drugi. Gume cvilijo ob dveh zjutraj da je veselje. Vožnjo pod vplivom alkohola bi mogli kaznovati izključno z zaporom, šele potem bi se kaj premaknilo.

Vsakič ko se pripeljem pred Grosupeljski TUŠ me mine vsa dobra volja. Praznih parkirnih prostorov kot toče, na pločniku pred trgovino pa nagnetenih cel kup avtomobilov, direktno pred vhodom pa zagotovo kak Audi al pa BMW. Hudiča, še dobro, da se ne zapelje kar do blagajne. Ko pa na pločniku ni več prostora se pa najdejo mandeljci, ki ustavijo kar sredi poti, ki vodi do parkirišč in blagovolijo čakat svoje žene. Bohnedaj, da bi svoj dragoceni pleh odmajali do parkirišča, kje pa, za to gre preveč časa. Take butlje bi kaznoval z ukrepom “izpit v rezalnik” in doživljenjska prepoved sedenja za volanom, da o prepovedi vožnje niti ne govorim.

Naslednja stvar, ki je ne morem videt so dirke v strnjenem naselju. Pri nas v Grosupljem je cel kup kvazi Šumaherjev, ki mislijo, da so se rodili z obilnim dirkaškim znanjem. Gume cvilijo, da je veselje, če ne pelje vsaj 80 mimo naše hiše je reva. Grozno, vam povem. Najbolj žalostno je pa to, da sleherni takle dirkač totalno pogori na preizkusu vozniškega znanja. Na dirkališču bi se jim pa zagotovo tresle hlače, ker tam si pa pri 200 počasen.

Pa lep dan želim

K pisanju me je pripravila ena uporabnica na RR, ko je napisala, da jih je ustavil policist, ona je pa dojila zadaj. Žalostno, ampak resnično se vsaj polovica otrok vozi v avtomobilih neprivezanih. Novorojenčki pa počivajo neprivezanim mamicam v naročjih. Otroci ob nesreči letijo po avtomobilu kot peresca v viharnem nebu. Ni ga silaka, ki bi ob čelnem trku s 30 km na uro zadržal dojenčka v naročju.

Najbolj butast izgovor, ki sem ga slišal, ko je enkrat tekla beseda o tem je bil: “Ja kaj pa včasih, ko ni blo nobenga sedeža?”  Halo ljudje božji, včasih so se prevažali s kočijami, čemu se nebi še danes. Včasih so otroke do prvega leta povijali v štruco, zakaj pa tega ne počnemo še danes?  Drug neumen izgovor je, češ, saj gremo samo tjale do trgovine. Ljudje se ne zavedajo, da se večina prometnih nesreč zgodi v bližini domov udeleženih. Prav enake možnosti imamo, da se zaletimo od doma do kilometer oddaljene trgovine, kot pa na poti do morja recimo. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi opravila, ki vzame kvečjemu minutko. Kaj je minuta proti življenju otroka? Potem je tu cel kup izgovorov, da otrok noče biti v sedežu. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi tega, ker jim nočejo postaviti pravil. Če otrok od rojstva ne pozna vožnje brez varnostnega sedeža sploh ne ve, da se lahko vozi tudi izven le tega. Mamica doji na zadnjem sedežu, ker je škoda časa za 15 minutni postanek. Zaradi tega tvega svoje življenje in kar je huje življenje bitja, ki je komaj začelo živeti. Takih primerov je cel kup. Postavite se samo v bližino vrtca, pa boste videli. V polovici primerov otroci skačejo po zadnjih sedežih, taisti starši pa prebirajo etikete na živilih in mrzlično iščejo zloglasne Eje.

Ljudje, privezujte se v avtomobilih. Če pa že ne privežete sebe, pa to navado, ki vam lahko nekoč reši življenje zakoreninite vsaj v podzavesti svojih otrok.

 Pa lep dan želim

Včeraj smo šli slovesno vsi trije v trgovino očitu kupit nove tekaške superge :). Zdaj se je treba spravit le v njih in začeti s tekom. S svetlobno hitrostjo se mi bliža kolesarska sezona in kar na vodi čutim, da tehle 90 kil ne bo šlo kaj lahko v klanec, zato je treba vsaj nekaj zaloge pokurit do prve fure. To je pa nekje do sredine marca oziroma do takrat, ko bodo temperature vsaj tam okoli 15 do 20 stopinj, ker drugače človek na biciklu lahko še zmrzne.

 V maju me čaka maraton Metlika. To je po zahtevnosti najlažji maraton na mojem koledarju, preživeti ga je pa najtežje iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je maraton na začetku sezone, ko rit še ni ustrojena, kondicije pa tudi ni kaj dosti na zalogi, drugi je pa ta, da se pripelješ v Metliko na vrhunec Vinske vigredi. Na cilju dobiš ves zmatran eno mastno klobaso in dva deci Metliške črnine, ki je sicer odlično vino, sam po 100 km na kolesu najbolj paše Laško pivo. Do slednjega se je pa potrebno prebiti prav na obrobje trga. Preden pa uspeš priti do lepo orošene steklenice z zeleno nalepko pa mimogrede ponikne v tebi kak liter metliške kapljice. V Metliki je pa vedno fešta do poznih ur, naprej si pa ni težko predstavljati dejanske težavnosti maratona:). Še dobro, da mi vsako leto uspe naložiti kolo na avto, pa da imam tako prijazno ženo, ki me nesebično vozi z mojih kolesarskih podvigov v takšnih in drugačnih stanjih :). No ko sem na vse to pomislil, si ženka zasluži en javni cmok.

Vse lepo in prav, samo pri meni je take zadeve kot so tek lažje rečt kot narest, ker sem navadna lena rit. No ena izmed mojih taktik je ta, da mi je preljuba ženka kupila superge (luba ženka, hvala ti) in zagotovo ne bo srečna, če bom zabušaval na kavču. No danes grem na prvi tek, če preživim, jutri poročam:).

Lepo se imejte

Vsi forumi so polni debat o tej shemi. Okoli 3000 prijavljenih za okol 160 stanovanj, zgodil se je žreb, ki žreba po prioritetnih listah. Torej mlada družina, ki prvič rešuje stanovanjski problem ima prednost pred parom brez otrok, ta par ima pa prednost pred samskimi… Ko to vse preberem, si mislim, moraš imeti pa res srečo, da dobiš stanovanje pa tudi če živiš v luknji in imaš tri otroke. Stanovanja so pa res po ugodnih cenah.

No čez vikend sem nekako pozabil na to, nakar slišim, da je dobila eno izmed stanovanj znanka z enim otrokom, tremi lastnimi hišami, vikendom, novim luksuznim terencem, za nameček je pa še direktorica in lastnica precej uspešne firme. Za bruhat, res. Saj nič ne rečem, če ima prijavljenega minimalca in uradno živi v eni luknji zato, da molze državno podporo in fura poceni vrtec, saj nikomur ne odžira podpore. Da se ti pa taka magnatorka prijavi na shemo za stanovanje in potem po prioritetni listi prehiti mlado družino, ki resnično rabi stanovanje je pa absurd vreden, da se ga obsodi. Pa je res tako težko preverit teh 160 ljudi, ki so jim dodelili stanovanja? Po mojem bi šli lahko samo na parkirišče pogledat, s kakšnim avtom se bo dotična gospodična pripeljala prevzet ključe, pa bi jim bilo kristalno jasno, da jih je izigrala. Zdaj bodo gospodična lepo na črno stanovanje oddajali, pol ga pa čez pet let prodali za trojno ceno, tista mlada družina, ki je zaradi nje ob stanovanje bo pa še naprej živela v kaki luknji. Kako lahko dotična gospodična sploh spi ponoči?

Samo res, nekaterim ni nikoli zadosti cvenka in bi šli zanj tudi preko vseh trupel. Ti ljudje se sploh ne zavedajo, da na koncu koncev ne bodo nič sabo nesli na oni svet. Prav vsak fičnik, ki so si ga nagrebli bodo pustili tu.

Pa lep dan želim

To so besede našega največjega pesnika, ob katerih mi gredo kot zavednemu Slovencu (no priznam od takrat, ko smo to peli na letalušču Brnik, med vračanjem nogometne reprezentance iz Romunije) kocine pokonci. To so prve Slovenske besede, ki so šle dobesedno v svet in to na najmočnejši svetovni valuti. Če bi bil na Prešernovem mestu bi bil presneto ponosen, pa čeprav so mu te besede prišle na bolj pijano kot trezno misel.

No plačevanje s kovanci je meni prav seksi, res. Daš za rundo s parimi kovanci :). Sam nerodno pa je, ko nikoli nimam občutka, koliko imam denarja v denarnici :), pa na bankomatu vsakič posebaj doživim šok, ko je razpoložljivo stanje 300….vsakič začnem mozgat, ja kam za hudiča je šel keš, pol se pa veselo spomnim, da imamo vendar ojre in da imam še kar nekaj denarja za čez mesec.

 Aja, moje drage RRjevke, navdih za tale sestavek mi je dala pa lepa voditeljica oddaje nazdravje…haha

 Pa lep vikend vam želim