Neprivezani otroci v avtomobilih
K pisanju me je pripravila ena uporabnica na RR, ko je napisala, da jih je ustavil policist, ona je pa dojila zadaj. Žalostno, ampak resnično se vsaj polovica otrok vozi v avtomobilih neprivezanih. Novorojenčki pa počivajo neprivezanim mamicam v naročjih. Otroci ob nesreči letijo po avtomobilu kot peresca v viharnem nebu. Ni ga silaka, ki bi ob čelnem trku s 30 km na uro zadržal dojenčka v naročju.
Najbolj butast izgovor, ki sem ga slišal, ko je enkrat tekla beseda o tem je bil: “Ja kaj pa včasih, ko ni blo nobenga sedeža?” Halo ljudje božji, včasih so se prevažali s kočijami, čemu se nebi še danes. Včasih so otroke do prvega leta povijali v štruco, zakaj pa tega ne počnemo še danes? Drug neumen izgovor je, češ, saj gremo samo tjale do trgovine. Ljudje se ne zavedajo, da se večina prometnih nesreč zgodi v bližini domov udeleženih. Prav enake možnosti imamo, da se zaletimo od doma do kilometer oddaljene trgovine, kot pa na poti do morja recimo. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi opravila, ki vzame kvečjemu minutko. Kaj je minuta proti življenju otroka? Potem je tu cel kup izgovorov, da otrok noče biti v sedežu. Ljudje tvegajo življenja svojih otrok zaradi tega, ker jim nočejo postaviti pravil. Če otrok od rojstva ne pozna vožnje brez varnostnega sedeža sploh ne ve, da se lahko vozi tudi izven le tega. Mamica doji na zadnjem sedežu, ker je škoda časa za 15 minutni postanek. Zaradi tega tvega svoje življenje in kar je huje življenje bitja, ki je komaj začelo živeti. Takih primerov je cel kup. Postavite se samo v bližino vrtca, pa boste videli. V polovici primerov otroci skačejo po zadnjih sedežih, taisti starši pa prebirajo etikete na živilih in mrzlično iščejo zloglasne Eje.
Ljudje, privezujte se v avtomobilih. Če pa že ne privežete sebe, pa to navado, ki vam lahko nekoč reši življenje zakoreninite vsaj v podzavesti svojih otrok.
Pa lep dan želim
lahko dodam samo še AMEN
meni se prav lasje po konci vzdignejo, ko se pelješ po cesti in se mimo pripelje družinica, otroci pa plezajo po zadnji polici avtomobila.
Še huje pa je ko slišiš besede. Joj kolk so otroški sedeži dragi, doma na dvorišču pa avto za 10 mio bivših dobrih tolarčkov.
2.03.2007 ob 22:26 | #
O Kalbo, pozdravljen med bloggerji.
5.03.2007 ob 21:22 | #
Se strinjam s tvojim razmišljanjem, kalbo. Pri nas se privežemo, pa če avto samo iz garaže zapeljemo. Tukaj ne poznamo “pardona”. In prav je tako.
Kako naj otrok nekaj zavestno dela, če starši delajo drugače, kot govorijo in učijo?? Kaj lahko taka mala glavica razmišlja? “Ja, saj ati/mami pa tega tudi ne dela. Zakaj pa moram jaz?” Mi npr. gremo čez cesto vedno čez zebro, pa če je še tako daleč.
Starši smo otrokom za vzor. V dobrih in slabih stvareh.
5.03.2007 ob 21:24 | #
Otrokom smo za vzor z vsedmi dejanji, ki jih vidijo…….besede pa pridejo do ušesa na drugo uho pa ven. Morda pove tale pregovor nekaj resnice “za dobre nauke gluh”…
6.03.2007 ob 09:29 | #
Strinjam se z vsem napisanim. Meni grejo vse kocine pokonci, ko vidim ali slišim za take primere. Sem pred kratkim tudi morala fajn znoret, da sta me tast in tašča upoštevala, oz. da možek ni podlegel njunim pritiskom, kar mu sicer bolj švoh uspeva, ko sta hotela pripeljat moža in hčerko k meni v službo. Brez avotsedeža seveda, ker sem jaz vzela avto, v katerem je bil avtosedež. Komentar tašče: “Saj se ji v vozičku lahko tudi kaj zgodi.”
No ja, dosegla sem svoje, ampak prebolela bom pa težko tak način, tak odnos. Dva tedna nazaj sta po celi Sloveniji vozila okrog svoja dva vnuka (4 in 8 let) brez avtosedežev. Niti staršev ne razumem, kako jima lahko to dovolijo. Ko bo prepozno, bo prepozno. Žal.
8.03.2007 ob 17:56 | #