Takle mamo

Veliko RRjevk že mesec dni pričakuje porodno zgodbo podobno nabito s čustvi, kot je bila pri rojstvu sina Blaža:

http://www.ringaraja.net/ClanekPodrobno.asp?p_id=2&id=94&kat=16&podkat=

Že mesec dni premišljujem, kaj naj sploh napišem, ker v bistvu ni bilo takšnih pričakovanj kot prvič, Anja je bila pa zunaj po dobri uri porodne sobe, zato sem se odločil, da zadevo predstavim malo širše ter malo opišem kako je vse skupaj doživljal in sprejel Blaž.

Mali je pomojem približno vedel kaj ga čaka, ker je dobil štiri mesece prej bratranca, zato sva mu z ženo le rekla, da ima tudi mamica dojenčka v trebuščku. Dva meseca pred porodom sva ga imela namen selit v drugo sobo, ker je bila njegova pripravljena za dojenčka. Malo me je skrbelo kako bo šlo, pa je šlo presenetljivo dobro. Naredil sem mu posteljo in to tavelko, sobo pa prebarval v nešteto barv, podobno kot je bila dojenčkova soba. Mali je med štrihanjem kukal v sobo in vpil po hodniku :” Mami, pisana bo, pisana bo…”. Tistega večera, ko sem v delavnici končal posteljo (takšno lepo z dvema predaloma spodaj) in se jo spravil sestavljat je bil Blaž že v pižami. Takoj je priletel pomagat in ko smo prinesli še jogi ni hotel dol. Komaj sva ga prepričala, da bo selitev naslednji dan. Ob enajstih dopoldne naslednjega dne je napokal Nodija, kresničko in ostal živalski vrt, pa so šli spat v tavelko posteljo. Tako srečnih otroških oči še nisem videl. Tako je tistega dne postala selitev, za katero sem se malo bal, da ne bo v redu,  velik plus, ki ga je malemu prinesel dojenček.

Tako so nam minevali dnevi, ženin trebušček se je spreminjal v velik trebuh in nezadržno se je bližal dan D. Malemu sva lepo razložila, da bosta šla oči pa mami v porodnišnico, kjer bo dojenček prišel ven, on bo pa počakal pri mami. Dan D je prišel nepričakovano. Bil je miren nedeljski večer, 4 dni pred rokom. Utrujen od betonaže temelja (o tem kdaj drugič) in kopanja malega sem se usedel za računalnik, nakar pride moja ženka in mi reče: “Dragi možek obveščam te….” v tem trenutku sem mislil, da me obvešča, da gre spat….”obveščam te, da gremo rodit, voda je odtekla” V tem trenutku me je totalno zmedla. Tako zmeden in zmešan še nisem bil v življenju. Tisti dan oziroma večer si kaj takega niti v sanjah nebi predstavljal, ker sem bil cel čas pripravljen na nočno uzbuno. Nekako sem se sestavil skupaj, šel zbudit taščo, ji porinil babyfon v roke in gasa v porodnišnico. Med vožnjo ni bilo nobenega adrenalina kot prvič….zanimivo, ko veš, kaj te čaka, nisi živčen…vsaj zame to velja.

V porodnišnico sva prispela nekje ob pol polnoči. Ko sem parkiral avto si niti v sanjah nebi predstavljal, da bom že čez dobre 4 ure spet sedel v avtu. Vse je šlo s svetlobno hitrostjo. Nekje ko so se začeli malo močnejši popadki je naenkrat babica odklopila aparate, rekla ženi, zdaj bomo pa rodil…”a že” mi je spreletelo skozi možgane, še par popadkov in naša punca je bila zunaj. Ko jo je babica zagledala je letela po glavnik, ker se je mala rodila z veliko količino precej dolgih las, kot njena mamica. Rodila se je ob 1.51, slabe štriri ure po tistem, ko je odtekla voda. Mali je rabil od te točke 13 ur. Malo smo se še pocrkljali, da sta minili tisti dve uri, ko mora biti porodnica v porodnem bloku, poslovil sem se od naših punc in odšel domov vesel, da bom lahko sam sporočil Blažu veselo novico.

Doma sem ugotovil, da se mi enourni spanec ne izplača, zato sem si skuhal pošteno skodelico kave in si jo skupaj s cigaro privoščil na balkonu. To je morebitnim mimoidočim ob petih zjutraj gotovo zgledalo precej čudno. Šele v tistem trenutku, ko sem sedel na balkonu me je spreletel tisti čarobni občutek…na svet je prišlo čudovido bitje, moje bitje…Anja…Blaževa sestrica. Po nekajdesetminutnem meditiranju sem sprintal dve slikici z namenom, da ju pokažem Blažu, ko se bo zbudil. Ni mi bilo treba dolgo čakati na glasne klice iz otroške sobe…očiii, očiii. Kar odneslo me je tja s slikicami vred. Blažu sem povedal, da sva šla z mamico ponoči v bolnico in da je dobil sestrico Anjo. Ko sem mu dal v roke slike, se je zgodilo nekaj, kar ne bom pozabil nikoli v življenju. Mali je prijel obe sliki, si ju pritisnil na prsi in nežno rekel…Anja, moja sestrica…sanjsko pravljični občutki. Mati so rekli, da je v varstvu še cel dan prevažal slike na prikolici traktorja in govoril: Anjo peljem, mojo sestrico.

Naslednji dnevi so minili prijetnem kaosu miljontih opravkov. Dnevi so bili prepolni, čeprav sem po izkušnjah izpred dveh let raje vzel kar cel teden dopusta. Dan pred predvidenim prihodom ženskega dela družine domov sva šla z Blažem skupaj v porodnišnico. Malo me je skrbelo, da bo mali škratek ljubosumen in bo vse skupaj preveč za komaj dveletno glavico. Blaž je presenetljivo mamico le kušnil, potem se pa posvetil sestrici. Popolna zmaga. Naslednji dan sem dami pripeljal domov. Od takrat je že več kot mesec dni. Imamo se super.

LP