Uf je pa že dolgo tega
Danes mineva leto in deseti dan od moje zadnje objave na blogu. Leto se obrne kot bi rekel keks.
Naša mala družinica kmalu ne bo več potrebovala vozička, saj mala neutrudno raca naokoli v tisti luškani oblekci izpod katere gledata dva zobotrebčka obuta v lušne roza čeveljčke. Zanimivo je, kako na hitro mi je rozasta in punčkasta barva postala všeč. Naša mala madam jo nosi zelo dobro, pa tudi mamica z njo ne pretirava preveč. Naš mali mož je pa že pravi mali mož z vsemi vprašanji in dejanji vred. Moja mati pravijo, da je popolna kopija svojega očita. Ob teh besedah in dejstvu, da je to res, se mi včasih zarosi oko od ponosa, včasih pa od misli na to, kaj vse me še čaka. Sam sem bil namreč precej naporen otrok, da o najstniških letih ne govorim.
Moja žena kar žari od lepote, v njenih očeh pa lesketa ljubezen. Kako zelo ji pristoji vloga mamice se najbrš niti ne zaveda. Sam sem se tega zavedel že nekje na začetku najine poti, pa zdaj vidim, da se takrat nisem niti malo motil. Vsako jutro, ko vstanem iz postelje med tem ko moja žena še sladko spi mi srce zaigra od neizmerne ljubezni, ki jo čutim do nje. Hvala ti, ženka moja, za to ker si in ker me prenašaš z vsemi mojimi muhami vred.
Ob vsem zgoraj napisanem se zdijo vsakomesečne težave s položnicami in drobižem ki ostane na računu res prava malenkost. Ravno včeraj sva se z ženo spraševala, če bi kaj pomagalo, da bi se začela prodajati kar na tromostovju, vsak na svojem koncu mosta. Ampak bo že, če bomo zdravi in če se bomo imeli radi bomo premagali vse težave. Včasih se vprašam in občudujem ljudi, ki jim uspe zvoziti s pol manjšimi dohodki kot jih imamo mi. Euro nam res ni prinesel nič dobrega. Saj postranskega zaslužka bi bilo dovolj, samo v tem primeru bi hodil domov vsak dan ob mraku, otroke bi videl pa le v nedeljo. Tega pa noben zaslužek ni vreden, vsaj po mojem ne. No še tri tedne pa gremo na morje, komaj čakam, da se počim pod borovce in si odprem eno mrzlo pivo.
LP L
